Z načrtovanjem in izdelavo stolov in podobnega se ukvarjam od leta 1987, ko sem nabavil prvi stroj za obdelavo lesa in si uredil delavnico v kleti hiše, kjer stanujem.

 Večkrat me sprašujejo, koliko sem že naredil različnih stolov in ostalega. Na to vprašanje težko odgovorim, saj je razlika med novim modelom, variantami in inačicami precej nejasna. Ali nastane nov model, če zamenjam kakšen kos lesa s kamnom ali kovino, če je izdelek pisano pobarvan, če so spremenjene nekatere mere, dodan kakšen napis in podobno.

Širokogrudno naštevanje bi se ustavilo okrog številke 250, mogoče celo več. Stole in druge izdelke sem objavil v treh zaporednih knjigah STOLI / CHAIRS. Tretja je izšla marca 2010.

Rojen sem bil 3. julija 1942 v Ljubljani.

Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo poučujem predmeta Prostoročno risanje in Oprema. Svoje pedagoške izkušnje sem zbral v knjigi »Prostoročno risanje za arhitekte«, ki je izšla v Ljubljani leta 2007.

Esejistični knjigi »Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom« iz leta 2001 sem leta 2007 dodal še knjigo »Od Akropole do Ribnice«. Precej objavljam v različnih časopisih in revijah. Predvsem na potovanjih, peš, s kolesom ali čolnom, slikam pisane pastele.
Ni res, da me nič ne briga, kaj si o mojih stvareh mislijo ljudje okrog mene, čeprav se včasih tako izrazim. Mislim, da so moji izdelki slovenski javnosti znani in jih ta javnost ceni. Večkrat sem že zapisal, da skušam ustvarjati v razpoznavno slovenskem slogu. Jaz na svoje slovenstvo nisem čisto nič ponosen. Tega ne doživljam kot kakšno posebno milost. Vendar, če sem že Slovenec, in ne Perzijec, Nemec, Hotentot ali Brazilec, in govorim po slovensko, potem se mi zdi samo po sebi umevno, da se tudi v svoji umetnosti skušam izražati po slovensko. Lahko da so moji izdelki staromodni, lahko, da so kičasti, domačijski kot glasba ansambla Avsenik, nepripravni za vsakdanjo rabo, za industrijsko proizvodnjo. Vse to in še kaj zraven je lahko res, vendar naj pripomnim, da so razpoznavni. Razlikujejo se od tega, kar prinašajo revije, knjige in druga občila s celega sveta. Svoje navdihe zajemam iz slovenske umetnostne tradicije, pri čemer posebej poudarjam genialno osebnost Jožeta Plečnika. Večina mojih kolegov arhitektov ne misli tako: »Že, že,« pravijo, »ampak to ni tisto«. Kaj naj bi bilo »tisto« v našem delu ne povejo, tudi meni ni jasno, kaj naj bi pomenila usodna beseda »tisto«. Moji kolegi arhitekti prisegajo na moderni, internacionalni ali globalni arhitekturni stil. V modo prihaja pojem »virtualna arhitektura«. Jaz sem do teh mednarodnih arhitekturnih usmeritev in pojmov zadržan. Vse večja pozidana nemarščina v moji domovini in drugod me v tem prepričanju zmeraj bolj potrjuje.

Sem arhitekt. Ukvarjam se z izdelki malega formata. Domišljam si, da so moji izdelki arhitekturne miniature. Ptičja krmilnica, ki je objavljena v zadnji knjigi, je v resnici model za kakšno večjo arhitekturo. Domišljam si, da je kakšen moj stol večja arhitektura kot kakšna vulgarna donebesna stolpnica.

Ni mi bilo dano, da bi se lahko ukvarjal z večjimi projekti. Vendar tega ne doživljam kot kakšno veliko nesrečo. Pri velikih projektih je ustvarjalnega dela v resnici zelo malo. Ogromno časa gre za razne birokratske posle, dogovarjanje z investitorji, izvajalci in izdelavo podprojektov. Veliki projekti trajajo leta in leta, pogosto sploh niso realizirani, tisto, kar nastane, je velikokrat v opreki z avtorjevimi predstavami. Meni je vse to prihranjeno. Ideja za kakšen izdelek je običajno trenuten preblisk v glavi. Za skico na papirju potrebujem nekaj minut. Načrte rišem običajno v naravni velikosti. Za posamezen načrt potrebujem nekaj dni, saj jih delam na roko in se pri videzu načrtov precej potrudim. Ročno izdelani načrti so dandanašnji velika redkost. Risanje načrtov z roko se mi zdi prijetno in plemenito opravilo. Nekateri moji kolegi in znanci nekoliko posmehljivo pripominjajo, da so moji načrti lepši od kasnejših izdelkov. Za realizacijo izdelka v svoji delavnici potrebujem dva do tri tedne. Nekatere kose realizirajo sodelavci.
V mojem arhivu skorajda ni načrta, ki ne bi bil realiziran!
Včasih za-čutim in za-držim v sebi oddaljeni občutek, da bi nehal. Potem počasi in natančno premislim: zaprem oči in vidim te neskončne skladovnice lesa, ki se spreminjajo v nikomur-mar predmete, v civilizacijsko steljo, se zarečem: ah, saj je vseeno, če še kaj postorim, mogoče naredim še en stol, tak manjši … ne posebno velik, tak za abšid …

Janez Suhadolc